Černe, Franc (1927–2017)

ČERNE, Franc, veterinar (r. 17. 10. 1927, Ljubljana; u. 2. 10. 2017, Ljubljana). Oče Josip Černe, kmet, mati Franja Černe, r. Mehle.

Petletno osnovno šolo je obiskoval v Mostah pri Ljubljani, na klasično gimnazijo v Ljubljani se je vpisal 1940, a je šolanje zaradi nujnih del na kmetiji, ob internaciji očeta v Italiji, prekinil za eno leto. Po opravljeni maturi 1949 se je vpisal na veterinarsko fakulteto v Zagrebu, kjer je diplomiral 1955 in zatem odšel na služenje vojaškega roka, med katerim je končal šolo za rezervne veterinarske oficirje v Sarajevu. 1956 se je zaposlil na Veterinarskem zavodu Slovenije (VZS) v Ljubljani, kjer je bil 1956–61 vodja osemenjevalnega centra, pri čemer je skrbel za strokovno izpopolnjevanje osemenjevalcev, raziskoval in odpravljal je probleme plodnosti ter sodeloval z živinorejsko službo Kmetijskega inštituta pri testiranju plemenjakov. Strokovni izpit je opravil 1958, naslednje leto pa je kot prvi v tedanji državi pričel z umetnim osemenjevanjem svinj, predvsem na velikih farmah v Sloveniji in drugih republikah Jugoslavije. Intenzivno se je ukvarjal s fiziologijo in patologijo reprodukcije prašičev, pri katerih so bili v tistem času problemi razmnoževanja še slabo raziskani. Pri tem je sodeloval z drugimi strokovnjaki VZS, veterinarske fakultete v Zagrebu in prašičerejskih farm. 1960 je bil na VZS izvoljen za asistenta, v začetku 1961, po odcepitvi osemenjevalnega centra, pa je postal referent za reprodukcijo na Oddelku za rejo in zdravstveno varstvo prašičev. Istega leta je prejel štipendijo ameriške tehnične pomoči za štirimesečno strokovno izpopolnjevanje v ZDA na veterinarskih fakultetah v St. Paulu v Minnesoti, Ft. Collinsu v Coloradu in Athensu v Georgii. Ob koncu 1964 je bil za mesec dni povabljen na Poljsko, kjer je sodeloval pri uvajanju osemenjevanja svinj. Disertacijo Prispevek k reprodukciji svinj s posebnim ozirom na umetno osemenjevanje je uspešno zaključil 1965. Za znanstvenega sodelavca na VZS je bil izvoljen 1967, v naziv višjega znanstvenega sodelavca pa 1972. Na Max-Planckovem inštitutu v Marienseeju, kjer je preučeval stimulacijo in sinhronizacijo gonitve pri preburelanih svinjah, je bil 1969 na šestmesečnem izpopolnjevanju, 1971–72 pa je bil štipendist Humboldtove fundacije. 1975 je bil na krajšem strokovnem delu na zootehničnem inštitutu v Nouzillyju, 1979 pa ponovno na inštitutu v Marienseeju. 1986 je bil na izpopolnjevanju v ZDA, kjer je obiskal zvezni kmetijski raziskovalni inštitut v Beltsvillu v Marylandu, veterinarsko fakulteto v Amesu v Iowi in kmetijsko fakulteto v Urbanu v Illinoisu.

Njegovo raziskovalno delo je bilo usmerjeno v aktualne probleme reprodukcije v svinjerejski proizvodnji. Zaradi povezav s priznanimi strokovnjaki doma in v tujini so bile raziskave na visoki kakovostni ravni in na tekočem z najnovejšimi dosežki. Preučeval je pojatev in optimalni čas osemenitve, zgodnje ugotavljanje brejosti, sinhronizacijo in stimulacijo pojatve in porodov pri svinjah, zgodnjo embrionalno smrt, plodnostne motnje, vplive temperature okolja ter različnih tehnologij reje, infekcij in toksikoz na razmnoževanje pri prašičih. Ukvarjal se je tudi z biokemičnimi lastnostmi merjaščevega semena ter zdravstvenimi problemi in libidom merjascev, uvajal je osemenjevanje svinj v kmečko in kooperacijsko rejo. Z uporabo različnih sintetičnih prostaglandinov je uspel čas porodov pri svinjah na velikih farmah premakniti v tisti čas delovnega dne, ko so bili lahko porodi optimalno nadzorovani, in omejevati poporodne motnje pri plemenicah (sindrom metritisa, mastitisa in agalakcije). Poleg tega je prostaglandine uvajal z namenom preventive in terapije anestrij pri svinjah po odstavitvi. Pionirsko delo je opravil tudi pri raziskavah o pridobivanju in presajanju zarodkov, predvsem na področjih superovulacije, o pridobivanju in presajanju živih zarodkov ter njihovem inkubiranju. Njegove raziskave so prispevale k reševanju in dvigu reprodukcije ter izdelavi preventivnih in sanacijskih ukrepov na velikih prašičerejskih farmah.

V strokovnih delih je pisal o problemih reprodukcije in zdravstvenega varstva prašičev ter pri tem poleg rešitev iz strokovne literature vnašal rezultate lastnih izsledkov. Udejstvoval se je tudi v poljudno-strokovni publicistični dejavnosti, in sicer s članki v Kmečkem glasu ter s prispevki na RTV Ljubljana v oddajah Kmetijski nasveti in Po sledeh napredka.

1960–71 je predaval na Srednji veterinarski šoli za odrasle v Ljubljani in delo nadaljeval tudi po njenem preoblikovanju v Šolo za živinorejsko veterinarske tehnike (ŠŽVT). Na oddelku za veterinarstvo Biotehniške fakultete je sodeloval pri pedagoškem delu, terenski praksi in na podiplomskem študiju. 1984 je bil izvoljen za izrednega, 1990 pa za rednega profesorja za področje fiziologije in patologije reprodukcije prašičev. 1993 je postal predstojnik Klinike za reprodukcijo, decembra 1996 pa se je upokojil.

Bil je član sveta, član in predsednik upravnega odbora VZS, tajnik društva veterinarjev in veterinarskih tehnikov Slovenije (1958–61) ter član sveta ŠŽVT. V okviru strokovne dejavnosti je bil podpredsednik zvezne komisije za prašičerejo, tajnik jugoslovanskega društva za hioiatrijo in hiologijo, član različnih strokovnih odborov za prašičerejo. V mednarodnem prostoru je bil član združenja za študij plodnosti (International Society for the Study of Fertility) ter svetovnega združenja veterinarjev fiziologov, farmakologov in biokemikov (World Association of Veterinarians in Pharmacology, Physiology and Biochemistry). Sodeloval je pri pripravi predpisov s področja zdravstvenega varstva živali in živinoreje. Bil je tudi član strokovnega sveta revije Zuchthygiene (1972–90) in uredniškega odbora revije Sodobno kmetijstvo (1980–90).

Za svoje raziskovalno in strokovno delo je v Vrnjački Banji 1971 prejel diplomo s plaketo II. jugoslovanskega simpozija o umetnem osemenjevanju, v Zemunu 1974 priznanje s plaketo IV. kongresa prašičerejcev Jugoslavije za izjemen prispevek k napredku prašičereje v Jugoslaviji, 1978 priznanje farme Ihan, 1980 priznanje Zagrebškega velesejma, 1986 v Umagu na III. jugoslovanskem kongresu za razmnoževanje in zrejo domačih živali diplomo s plaketo za tridesetletno uporabo znanosti pri delu pri razmnoževanju domačih živali, 1986 v Beogradu zlato plaketo Inštituta za uporabo znanosti v kmetijstvu za izreden prispevek k razvoju prašičereje v Jugoslaviji, 1988 diplomo s priznanjem (Certificate of Appreciation) ministrstva za kmetijstvo ZDA za uspešno raziskovalno delo pri mednarodnem projektu presajanje zarodkov pri prašičih v Washingtonu in 1995 plaketo Veterinarske fakultete v Ljubljani za izredne, mednarodno odmevne uspehe pri raziskovalnem delu s področja reprodukcije prašičev.