Novi Slovenski biografski leksikon
CIGLER, Janez(Janes Ziegler, Joannes Cegler, Johann Ciegler, Janez Ciegler, Janez Nepomučan Cigler, psevdonimi: Višnjagorc, Višnjogorski, Višnogorski, šifre: ⁎ * ⁎, * ⁎ *, C., J. V – c., J. C., V−i., J. Z.), duhovnik, pisatelj, pesnik (r. 7. 5. 1792, Ljubljana, Vodmat; u. 11. 4. 1869, Višnja Gora). Oče Andrej Ceglar, kmet, mati Margareta Ceglar, r. Skatinka.
Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani (1804−09). Filozofske študije je opravil 1809/10 in nato študiral teologijo 1810−14. Ob koncu študija je bil še premlad za posvetitev, zato ga je vodstvo semenišča za nekaj mesecev poslalo za domačega učitelja na neko kranjsko graščino, domnevno Jablanico. V duhovnika je bil posvečen 9. aprila 1815, novo mašo je imel v cerkvi sv. Petra v Ljubljani. V naslednjih osmih letih je bil kaplan na Kolovratu do oktobra 1815, v Dobu do januarja 1816, v Škocjanu (Dolenjska) do novembra 1820, pri sv. Petru v Ljubljani do junija 1823 ter upravitelj v Dolenjskih Toplicah do novembra 1823. V Ljubljani je bil v župniji sv. Peter kaplan pri župniku Janezu Bedenčiču (ki je mdr. prevedel delo Hoja za Kristusom Antona Kempčana). 1823 je dobil mesto kaznilniškega kurata na Ljubljanskem gradu. Med zaporniki so bili tudi italijanski karbonarji, s katerimi je vzpostavil tesnejše stike in jih oskrboval s knjigami, zaradi česar je postal sumljiv oblastem. Od septembra 1832 do smrti je bil župnik v Višnji Gori. Bil je med finančnimi podporniki Alojzijevišča. Z dovoljenjem ordinariata je veliko potoval po slovenskem etničnem prostoru ter precejšnjem delu Balkana in Evrope (današnja Avstrija in Nemčija, Italija, Francija). Govoril je številne jezike, poleg klasičnih, nemščine in francoščine, ki se jih je učil že med izobraževanjem in med bivanjem na graščini, je obvladal še italijanščino, ruščino in srbohrvaščino, pa tudi češčino, hrvaščino, madžarščino in nekoliko angleščino.
Bil je predsednik družbe za ustanovitev Slavinje, »ilirskega lista« v slovenskem (kranjskem) jeziku, ki naj bi izhajal kot tedenska domoznansko-literarna priloga časopisa Laibacher Zeitung. Poleg njega sta vlogo za izdajanje Slavinje septembra 1824 podpisala še Ignacij Holzapfel in Frančišek Ksaverij pl. Andrioli, sošolec iz gimnazije in bogoslovja. Cenzurni dvorni urad na Dunaju je januarja 1825 izdajo zavrnil, sklicujoč se na dvom ljubljanskega škofa Antona Alojzija Wolfa o usposobljenosti podpisanih vlagateljev. V prispevku Literarische Notiz aus Krain, objavljenem 1829 v Carinthii, je poročal o novejših knjigah v slovenskem jeziku ter poudaril enakovrednost Slovencev in Nemcev na tem območju. Zlasti pohvalno se je opredelil do jezika Zgodb Svetega pisma prevajalca Matevža Ravnikarja. 1830 je neuspešno kandidiral za mesto bibliotekarja v Licejski knjižnici.
Objavil je nekaj knjig z molitvami, cerkvenimi pesmimi, poduki in premišljevanji. Iz mnenja škofa Wolfa o načrtovanem časopisu Slavinja in glede na podatek v Slovenski bibliografiji (1903) je verjetno avtor Litanij od vsih svetnikov ino matere božje (1820), večino tovrstne literature pa je objavil od 1828 dalje, vsa dela so bila večkrat ponatisnjena: Molitve za bolnike (1828); Štiri poslednje reči ali premišljevanje smrti, sodbe, pekla in nebes (1831); Dober nauk ali kratko podučenje se časne in večne nesreče obvarvati (1832); Duhovni studenc (1835); Kratki nauki za vsaciga človeka (1835); Mašne bukvice (1832). Iz nemščine je prevedel Bratovšino s. Leopolda (1833, 1837), v kateri so objavljena pisma Friderika Ireneja Barage iz Amerike oskrbnikom Leopoldine misijonske družbe na Dunaju in sestri. Posthumno je objavil Eksercicije Mihaela Hofmana (1839) in jim napisal uvod.
Za slovensko literarno zgodovino je najpomembnejša njegova pripovedna literatura. 1836 je objavil prvo slovensko izvirno pripoved, družinsko povest Sreča v nesreči. Zgodba prikazuje usodo slovenske družine, očeta Franca, matere Neže ter dvojčkov Janeza in Pavla, ki se nesrečno razidejo in na koncu srečno združijo. Povest se uvršča med bidermajerske moralične zgodbe, v skladu s tem je v pripovedi prepoznavna tradicija eksemplov, pojavljajo se značilni bidermajerski motivi, kot so nedolžno preganjanje, otroci, ki počastijo starše, ali spreobrnjeni hudobneži, zapleti se razrešijo z molitvijo, zaupanje v Boga prinese rešitev iz vsake stiske, v ključnem trenutku v dogajanje poseže Bog kot deus ex machina. Celoto sestavljajo posamezne zgodbe, ki delujejo kot samostojna enota. Najvišje postavljene vrednote so neomajno zaupanje v Boga, podložnost cesarju, vedoželjnost fantov, skromnost deklet in Bogu všečno ravnanje. Značaji so ploski, črno-beli, sorazmerni z enostavno družbeno razslojenostjo in moraličnostjo: dobro nasproti slabemu, moralno nasproti nemoralnemu. Naslavlja dvojnega naslovnika, mladino in odrasle; mlademu bralcu se približa z razgibano, napeto zgodbo, odraslemu z zgledom krščanskega življenja in modelom za krščansko vzgojo otrok. Knjiga je bila izredno priljubljena, v kratkem dvakrat ponatisnjena (1838, 1840) in razprodana. Na pomen Sreče v nesreči v slovenski literarni zgodovini je prvi opozoril Fran Levstik, ko jo je v svojem literarnem programu Popotovanje od Litije do Čateža (Slovenski glasnik, 1858) postavil za vsebinski zgled ene od smeri slovenskega pripovedništva in jo nato v istem letniku Slovenskega glasnika podrobneje predstavil ter pohvalno in tudi kritično ocenil. 1839 je Cigler objavil pripovedno delo, ki spada v tradicijo svetniških življenjepisov, Življenje Sv. Heme, brumne koroške grafine. Po vsej verjetnosti gre za prevod iz nemščine, ki ni nujno Ciglerjev, mogoče izvira iz zapuščine Mihaela Hofmana. V naslednjih dveh desetletjih je objavljal le v periodiki. 1848 je bila v Drobtinicah objavljena kratka poučno-moralična pripoved Neznani rešitel, najverjetneje prevod, v Novicah pa je objavil več kratkih t. i. kratkočasnih ali poučnih zgodbic, tudi anekdot, pogosto s šaljivo noto, deloma prevedenih, deloma izvirnih, ter pregovore in uganke: Dokončana pravda, Besedne vganjke (1844); Persega, Zobačnik, Nesreča (1845); Staršam v poduk, Žalostna pustna zgodba, Pohujšljiva ženska noša (1846); Pred 50 leti (1852); Bezeg daj moža, Ukleti osel (1859); Resnična zgodba, Čertica iz življenja sedanjega papeža Pija IX., Napoleon III., študent v Augšburgi, Dva draga kamna, Posvetni blagri, Jezikoslovne posebnosti, Podučljivi pregovori (1860); Nemčeva domačija kje je?, Čudno je, da Nemci tako radi padajo (1862). V Novice je pošiljal tudi kratke poučne prispevke z naravoslovno in zgodovinsko tematiko: Luna (1843); Ozir na pretekle čase na Krajnskim (1848); Kukovica (1860); Bandera in grbi obrtniških in rokodelskih družb (1862); ter poročila o dogajanju v Višnji Gori (1848, 1854, 1860, 1863). V Novicah je v istem obdobju objavljal tudi prispevke o kmetovanju: Novih navad ne zaničovati, Ječmenova rodovitnost (1844); Skušnja je učila (1845); Korist čebelic, Pridnost potrebna (1846); Živinozdravniška skušnja (1853); Od kebrovega olja nekaj, Kratek popis kmetijstva po ribniškem okraji (1858). S kmetijstvom se je tudi sam ukvarjal, na dvostranskem tisku Perpomočik goveji živini v kužni bolezni pomagati, in ji živlenje ohraniti (nedatirano) je podpisan kot član državne Družbe kmetijstva na Kranjskem.
V šestdesetih letih 19. stoletja se je ponovno posvetil pripovedni literaturi. 1863 je izšla Deteljica ali življenje treh kranjskih bratov francoskih soldatov, zanjo je 1862 prejel nagrado na prvem razpisu Mohorjeve družbe v Celovcu za izvirno ali prevedeno povest. Najverjetneje ga je k pisanju spodbudila Levstikova navedba Sreče v nesreči kot zgleda za slovensko pripoved, saj je Deteljica pisana po vzorcu njegove prve povesti. Podobnosti med Deteljico in Srečo v nesreči poleg v osnovni zgodbi, ki prikazuje družino v času Napoleonovih vojn, najdemo še v dogajalnem prostoru, motivih, zapletih in razrešitvah, moralnih podukih ter v strukturi zaporednega prikazovanja posameznih usod. Pripoved Kortonica, koroška deklica iz 1866 pa pomeni določen odmik od Ciglerjevega vzorca pripovedne proze. Tudi v Kortonici se družina, mati in hči, razide ter na koncu srečno združi, vendar je v središču pripovedi dekliški oz. ženski lik, podan je negativen zgled vzgoje, nesreča junakov je v veliki meri posledica njihovih ravnanj, in ne le spletkarjenja negativnih likov ali usode, glavna junakinja vsaj deloma sama usmerja svoje življenje, iz težav se izkoplje z lastnimi dejanji. Karakterizacija ni le črno-bela, opazno manj je pasusov s podajanjem moralnih naukov, prisotna je humornost. Domnevno je Cigler Kortonico priredil po pripovedi v južnotirolskem tedniku Pustertaler Bote, verjetno iz ene od prilog, kar bi lahko bil vzrok za odmik od njegovega dotedanjega pripovednega vzorca. Deteljica in Kortonica sta izšli pri založbi Družbe Svetega Mohorja in sta bili večkrat ponatisnjeni.
Veliko manj uspešen kot pripovednik je bil kot pesnik. Prve pesmi je objavil v Krajnski čbelici; v drugem zvezku (1831) tri basni v verzih (Mravlja s kobilico, Šinkovic ušel, Pajk z muho) in dve pripovedni pesmi (Plahta na dvoje, Dozdevna smrt) ter v tretjem zvezku (1832) dve basni v verzih (Lesica s kužetam, Povračilo). Od nadaljnjega sodelovanja pri Kranjski čbelici naj bi ga odvrnila Prešernova kritika. Dve pesmi je kasneje objavil še v Novicah (Ljubljanski kovači, 1844; Zmota, 1849). V NUK-u je ohranjenih pet njegovih neobjavljenih in verjetno še nedodelanih pesmi, ki jih je pisal v krogu pesniške šole Frana Serafina Metelka, s katerim sta skupaj študirala teologijo v Ljubljani. Navduševal se je nad pesmimi Valentina Vodnika, svojega gimnazijskega profesorja, in po njem povzel zunanjo oblikovanost pesmi. Kot pesniku so mu očitali neizvirnost v vsebini in obliki, pomanjkanje pesniškega poleta in pripovednost.
Med Ciglerjevo zapuščino, ki jo je podedoval njegov nečak, vendar se je z leti porazgubila, naj bi bili zapisi s potovanj, rokopis Olikanega Slovenca ter Skušnje gospodarske in zdravilske, ki jih je zbiral iz Novic in raznih časopisov v nemščini.
V Višnji Gori mu je bil 2002, ob 210. obletnici rojstva, postavljen doprsni kip. Po njem se imenuje kulturno-umetniško društvo v Višnji Gori ter ulice v Ljubljani, Višnji Gori, Ivančni Gorici in Grosupljem.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine