Erberg

Erberg, kranjska plemiška rodbina, ki se je začela uveljavljati v 17. stol., izu. v moškem kolenu 27. apr. 1847. Vsaj že v zadnji tretjini 16. stol. so bili Erberi v Kočevju. Plemstvo, ki je že starejše, se jim je n. pr. 5. maja 1668 iznova potrdilo, 16. jan. 1714 se jim je dalo baronstvo. Kranjski patricijat so dobili 16. febr. 1685, 1688 so prišli po nakupu v posest Dola in Sostrega. Dol je ostal v njihovi posesti do zadnjega E. Kot navadni plemiči so se imenovali v lat. obliki »Erberus de Erberg«, po nakupu Dola in zlasti po pobaronjenju je prevladal priimek »Erberg«, ki se je vezal sedaj z nazivom dominija Dol (Freiherrn Erberg zu Lustthal und Osterberg). Adam Erber, ki je u. 1626 v Kočevju, je bil 1578 cesarski carinik (1782 so bile v dolskem arhivu še listine z njegovim imenom iz tega leta). Adamovega brata Alberta Janeza E., ki je bil kočevski župnik, je 2. avg. 1638 ustrelil Fr. pl. Moscon, baje »iz verske vneme« (tako si je razlagal umor zapis Janeza Danijela E. v stari bibliji, ki je bila v Dolu). Gotovo je še domoval v Kočevju Lenart E., r. ok. 1606, u. 1691. Od 2. pol. 17. stol. naprej se je skoraj iz vsake generacije kak član proslavil z javnim ali kulturnim delom (o Lenartovem sinu Janezu Danijelu E. in o Juriju E., ki spada po vsej pril. tudi sem, gl. poseb. članka). Franc Jakob E. (r. 1630 v Kočevju, u. 20. jan. 1690, sin Lenartov) je študiral v Ingolstadtu in Gradcu, dosegel juridični doktorat, postal zapriseženi advokat kranjskega dež. sodišča (Schranne), dež. svetnik in vicedom. knjigovodja ter bil obenem od 27. febr. 1668–88 rudarski nadsodnik, nekaj let tudi comes palatinus. Izmed nadsodnikov je bil prvi, ki je imel od 1674 pod svojo oblastjo vse rudnike kranjske dežele ter celjske in goričanske grofije, izvzemši Idrijo. Bil je član plemiške bratovščine sv. Dizme, za katero je oskrbel upisno matico (prim. Valvasor III, 384; MHK 1862, 4, 5; Müllner, Gesch. des. Eisens in Krain 174). Janez Matevž E. (r. v Kočevju 1657, sin Lenartov), je postal kapucin in dobil ime p. Leonardus (novo mašo je imel v Kočevju 25. apr. 1683), a se poluteranil in živel v Nürnbergu, kjer je izdal več knjig, n. pr.: Christliche Labung oder frisches Trostwasser gezogen aus dem Brunnen der Augsburg. Confession 1699; Monatlicher Italienisch-deutscher Commission und Faktor Spiegel 1702; Gramatica a la modo tedesco italiana 1703 (Erberg, Versuch 116, 159). Janez Adam E. (r. pač v Kočevju, u. 3. marca 1723 v Dolu, sin Lenartov) je študiral v Gradcu (Conclusiones ex univerza philosophia so izšle 1687 v Gradcu v tisku, prim. Valvasor VI, 367), postal I. U. D. (IMK 1900, 191), bil od 1698 glavni carinik (Oberaufschlageinnehmer) ter dobil 1714 obenem z bratom Danijelom baronstvo. (0 sinovih Jan. Danijela Antonu E. in Inocencu Volbenku E. gl. posebna članka.) Franc Mihael E. (r. 27. sept. 1679 v Lj., u. 25. marca 1760 v Lj., sin Jan. Danijela, je bil asesor. Janez Benjamin E. (r. 3. nov. 1699, u. 15. okt. 1759, sin Jan. Danijela) je postal jezuit, izstopil, bil končno justični svetnik ter objavil 1716 v Lj. razpravo Anathema astronomico sciathericum (Erberg, Versuch 91). Wolf Adam E. (r. 23. okt. 1693, u. 17. maja 1754 v Novem mestu, sin Jan. Adama, je študiral v Solnogradu, bil asesor in od 1748 prvi okrožni glavar novomeški (Vrhovec, Novo mesto 125), brat njegov Maks Gotfrid E. (r. 12. okt. 1719, u. 1. apr. 1760) mu je postal naslednik. Anton Gothard E. (r. 5. maja 1700 v Lj., u. 25. maja 1755 v Novem mestu, sin Janeza Adama) je dovršil v Rimu bogoslovje, postal župnik v Krškem in 6: febr. 1729 kanonik v Lj. in bil 5. avg. 1741 potrjen za novom. prošta (Vrhovec, Novo mesto 230; o Bernhardu Ferdinandu E., sinu Janeza Adama, gl. poseben čl.). Volbenk Danijel E. (r. 27. avg. 1714 v Lj., u. 7. avg. 1783 v Dolu, sin Franca Mihaela) je bil asesor in je prosil v Rim za dovoljenje, čitati prepovedane knjige. V Dolu je vrt in stavbo na novo uredil, a za mladoletnosti sina Jožefa je mnogokaj propadlo. Ferdinand Benedikt Gabrijel E. (r. 16. marca 1722, u. 3. jul. 1796 v Lj., sin Franca Mih.), je v Rimu dovršil teol. študije z doktoratom (ord. 19. sept. 1744), bil od 1746 ravnatelj v Gornjem gradu, od 1751 župnik v Moravčah, od 1760 kanonik v Lj. (Pokorn, Šemat. 1788, 6; o sinu Volbenka Daniela Jožefu Kalasancu E. gl. poseben članek.) Jožef Ferdinand E. (r. 25. apr. 1795 v Lj., u. 27. apr. 1847 v Dolu, sin Jožefa Kalasanca, zadnji moški potomec rodbine), je študiral v Terezijanišču na Dunaju, končal 1812 filozofije 3. letnik in 1819 tretji letnik prava, postal v diplom. službi legacijski svetnik, a se vrnil po očetovi smrti v Dol. Že 1839, ko je bil še v Kasselu, je bil član kranjske kmet. družbe, 1846 je postal tudi pravi član zgodovinskega društva v Lj. — Arhiv in biblioteka Erbergov sta bili ob smrti zadnjega moškega potomca najbogatejši in najboljše urejeni privatni taki zbirki na Kranjskem. Deloma rodbinske zveze, deloma nabirateljske vneme posameznih E., zlasti Jožefa Kalas., so povzročile, da je bilo združeno v Dolu dragoceno gradivo različnih provenijenc (stara osterbergski arhiv; domači arhiv E.-ov; arhiv Gallenbergov; deli arhiva Strassoldov; razne pridobitve Jožefa Kalas.). Arhiv je bil izredno bogat na starih listinah (iz dobe 1274 do 1600 ok. 317), pismih, specijalnih doneskih za genealogije kranjskih plemiških rodov, dokumentih, ki se tičejo cerkve, organizacije šol, dež. uprave, sodišč itd. Biblioteka je štela nad 7000 zvezkov, med katerimi je imela Jožefa Kalas. E. zbirka rokopisnih in tiskanih karnijolik posebno vrednost. V času, ko je bil Dol last grofov Attemsov (sestra zadnjega E.-a Antonija je bila poročena z Attemsom), sta prišla dolski arhiv in biblioteka polagoma v znanstveno evidenco, ker so dobili vanja vpogled razni interesenti, kakor n. pr. Bleiweis (MHK 1851, 2), Klun (MHK 1852, 25, 65, 74; vendar Klun ni zajemal direktno iz dolskega arhiva in dolske biblioteke, ampak le iz Bleiweisovega primerka »Versucha« Jožefa Kalas. E.), Radics (MHK 1862, 38), Elze, ki je delal v dolskem arhivu vsaj sept. 1879 (Trubers Briefe 188, 511), Strahl, Arnold Luschin v. Ebengreuth in K. Dežman. To in ono se je vsaj iz arhiva v tem času odstranilo (Dežman je naštel 1880 v neki seriji starih listin namesto 128 samo 108 kosov). Po zaslugi grofa Žige Attemsa v Podgori in Karla Dežmana je prišel 1880 precejšen del obeh zbirk za 1000 gl. v last Dež. muzeja v Lj. (poročilo Dežmanovo dež. odboru 31. okt. 1880 v Dež. muz. v Lj.), namreč: vse arhivalno gradivo s korespondenco vred, izvzemši pisma, ki jih je še Jožef Kalas. E. označil za »obiteljska pisma« (a tudi takih je več v Dež. muzeju), vsa literarna ostalina Jožefa Kalas. E. obenem z doneski njegovih sotrudnikov; rokopisna karnijolika, izvzemši rokopise juridične vsebine, ki jih je lastnik že prej obljubil Luschinu; tiskana Carniolica (izvzemši vsaj nepopolen izvod Dalmatina). Ostali deli biblioteke, kakor tudi vsi predmeti bogatega dolskega muzeja, ki ga je uredil Jožef Kalas. E., so se poraznesli (ko so Attemsi Dol prodali, so si po vsej priliki več teh stvari obdržali, a vsaj nekatere dali zopet iz rok; M. Premrou je kupil defektnega Dalmatina z E.-ovim pečatom pri goriškem knjigarju Braidottiju). — Prim.: Schiviz, Krain; Dež. muzej v Lj. (genealoške študije Erbergov, Breckerfelda itd. v dolskem arhivu, zbirka mrtvaških listov itd.). Kd.