Radieucig

RADIEUCIG (RADETIĆ, RADETZ), ugledna gor. plemiška družina. O njenem izvoru nimamo gotovih podatkov. Po mnenju nekaterih zgod. izhaja iz stranske veje bosanske kraljevske rodbine in je bila v sorodstvu z gor. grofi (prva žena poslednjega gor. Leonharda je bila hči slavonskega bana oz. bosanskega kralja Nikolaja). Družina je bila v sorodstvu z najbolj uglednimi plemiškimi družinami v Gor. in njeni člani so vedno opravljali vestno in pošteno javne službe, do katerih so se povzpeli. Andrej Radivics ali Radetz je bil v začetku 16. stol. lastnik grofije v Zvorniku in gospodar Bosne. Pod turškim pritiskom (1527 so Turki zasedli Banjaluko) so se člani družine umaknili na Madžarsko. Štefan Radetz (u. 1586) je bil nadšk. v mestu Erlau in upravnik na Madžarskem, Peter Radetz je bil v časih ces. Rudolfa II. škof v Waitzenu. Andrejev pravnuk Peter Radetz si je pridobil zasluge pri avstrij. ces. za pomoč, ki jo je nudil avstrij. poslancu na poti iz Bizanca in ob raznih prilikah tudi kristjanom, ki so živeli pod turškim jarmom. Okoli 1601 je prišel v Gor., kupil tam hiše in posestva ter posodil grofom della Torre (Thurn) Valsassina (PSBL IV, 38–43) veliko denarja za odkup člana te ugledne gor. družine, ki je bil v turškem ujetništvu. Peter se je poročil s predstavnico druž. Kuhnenburg in bil sprejet 30. nov. 1605 med gor. patricije. Nekaj časa zatem se je sprl s predstavnikom plem. družine di Manzano (gl. čl.) in ga v sporu ubil, sam pa je podlegel maščevanju nekaterih gor. plemičev (Peter in Anton Degrazia, Suila Richiero). Petrov brat Mihael je pomagal generalu Lenkoviču, ki je bil hudo ranjen med obleganjem Kanisze. Ko je po bratovi smrti prišel v Gor., da bi podedoval njegovo imetje, ga je grof della Torre prijateljsko sprejel. Ces. Ferdinand III. mu je za zasluge podelil 3. avg. 1640 sodno oblast v Mirnu in Rupi. Kot polkovnik v ces. vojski se je Mihael boril proti Švedom, nato je prevzel poveljstvo beneške vojske, ki je pripravljala pohod na Kreto, a so ga 1647 njegovi tekmeci umorili na trgu sv. Marka v Benetkah. Njegovega sina Ivana Pavla pa so zahrbtno ubili rokovnjači v Biljah. Zapustil je dva sinova, od katerih je Ivan Pavel imel več potomcev. Med temi je bil Ludvik (1702–1778), poslanec gor. stanov in glavni davkar za Gor. Ces. Marija Terezija je 17. jul. 1755 podelila članom družine privilegije gospostva v gor. dež. stanovih in povzdignila 29. avg. 1761 Ludvika v baronski stan. Njegov sin Ivan Pavel je bil 1761 med patriciji, ki so skrbeli za ureditev dež. arhiva. V zadnjih letih vladanja ces. Marije Terezije je bil glavni davkar za Gor. Zadnja predstavnika družine sta bila Ivan Anton (u. 1817) in njegov sin Ivan Pavel Martius Klemens (1782–1869). Anton je bil član dež. stanov, dež. glavar, član društva Societa letteraria Arcadica Sonziaca. Stalno si je prizadeval za korist gor. in gradiščanske dež. Ivan Pavel je študiral v Terezijanišču na Dunaju in bil v raznih javnih službah v Vidmu in v Trstu, kjer je živel in kjer je bil upokojen kot drž. svetovalec.

Prim.: Schiviz, Görz, pass.; A. Jacobi, La nobiltà goriziana, Gor. 1923, rkp. v BiblStIs (mns. 152 Civ.), 459–65; Morelli II, 132, 161 in III, 81, 91; Czoernig 1969, 688–89, 502–06 in pass.

Vh