Samarkand

Samarkand je bil ustanovljen okoli leta 700 pred našim štetjem, imenovan Afrosyob, kasneje pa Marakanda. Bilo je glavno mesto Sogdijanskega imperija na območju antičnega Turana. Leta 329 pred našim štetjem ga je osvojil Aleksander Veliki. Pozneje je postal Samarkand ključni trgovski center na svilni poti med Kitajsko in Sredozemskim morjem.

Med 6. in 13. stoletjem je bilo mesto eden glavnih političnih in kulturnih centrov držav [[Srednje Azija|Srednje Azije]g. V različnih obdobjih se je branilo pred osvojitvijo Perzijcev, Grkov (Selevkidi) in Arabcev. V tem obdobju je bil Samarkand vključen v Turških Kaganat kot glavno mesto Sogdiana. Po osvojitvi mesta s strani arabskega kalifata v začetku 8. stoletja, je postal Samarkand pomembno središče muslimanske kulture.

Leta 1220 je bilo mesto oropano in skoraj v celoti uničeno od Mongolov oziroma Džingiskanovih vojakov.

Med vladanjem Timurja in Timuridov (1370-1499) je bil Samarkand prestolnica cesarstva in užival mir in blaginjo. Timur je postavil Samarkand na svetovni zemljevid. V obdobju vladavine Timurja in njegovih potomcev je bila zgrajena večina arhitekturnih spomenikov, ki jih vidimo danes. V manj kot 100 letih se je Samarkand spremenil v neverjetno lepo mesto, z dih jemajočimi turkiznimi kupolami in veličastnimi minareti. V najboljših časih je tu živelo 150.00 prebivalcev. Med vladanjem Ulug Bega pa je postal Samarkand največje kulturno, znanstveno in trgovsko središče tistega časa. Vse bogastvo Srednje Azije se je nakopičilo na tem mestu. V času Buharskega kanata (16. – 20. stoletje) je bil Samarkand sedež vladarjev. V tem obdobju se je začela nova faza oživitve mesta.

Leta 1868 so Samarkand osvojili ruski vojaki in ga vključili v Rusko cesarstvo.

V letih 1925-1929 je bil glavno mesto Uzbekistanske RVS. Tudi po tem, ko je bilo glavno mesto preseljeno v Taškent, je Samarkand še naprej igral pomembno vlogo v kulturnem in gospodarskem življenju v regiji. Po razglasitvi Uzbekistanske neodvisnosti leta 1991, postane Samarkand pomembno industrijsko, kulturno in turistično središče nove države.

Leta 2001 je bil Samarkand vpisan na seznam UNESCO-ve svetovne dediščine. 2750 obletnico mesta je praznoval na mednarodni ravni pod okriljem Unesca leta 2007.

Ker je imel ugodno lego na Veliki svilni poti, je imel Samarkand od nekdaj poseben pomen med politiki, poslovneži in popotniki.

Ta največja trgovska trans-kontinentalna pot v zgodovini človeštva, je povezovala Evropo in Azijo in se je v antiki raztezala od Rima do starodavne prestolnice Japonske, do Nare.

Pomembno je poudariti, da ta pot ni bila nikoli ena sama pot, ampak je vključevala različne poti, ki so se cepile kot krona mogočnega drevesa. Ena od glavnih poti, ki je prečkala Azijo od vzhoda do zahoda je imela začetek v prestolnici antične Kitajske v Čangan-u, šla na severozahodno mejo in prečkala gorovje Tjanšan. Del karavan je prečkalo Fergansko dolino in preko Taškenta prečkalo oaze Samarkanda, Buharae, Horezma in potovalo naprej do obal Kaspijskega jezera in Črnega morja, do držav okrog Volge in Kavkaza.

Vzpostavitev trgovinskih vezi je v veliki meri pripisati odkritju poldragih kamnov v kamnolomih v gorah osrednje Azije, ki so omogočili pridobivanje lazuritov, nefritov, karneolov in turkizov.

Kot že ime pomeni, je bil glavni cilj trgovanje s svilo, zelo cenjeno po vsem takratnem svetu. V zgodnjem srednjem veku je bila svila celo bolj cenjena kot zlato. V Sogdiani je bila cena konja enaka ceni 10 kosov svile. Svila je bila valuta za opravljeno delo, za vzdrževanje uslužbencev in se je lahko uporabljala za poplačilo kazni za storjena kazniva dejanja.

Beneški trgovec Marco Polo je prvi imenoval karavanske poti kot »svilena pot«, prav tako je bil prvi Evropejec, ki je dosegel meje kitajskega cesarstva. Izraz Velika svilna pot pa je bil vnesen v leksikone leta 1877, kamor ga je zapisal nemški raziskovalec Ferdinand Richthofen v svojem temeljnem delu Kitajska.

Velika svilna pot ni bila le blagovna pot za karavanske poti ampak je bila tudi pot za širjenje kulturnih dosežkov različnih narodov, njihovih intelektualnih vrednot in verskih prepričanj. Končno so skozi stoletja po njej potovali svetovno znani znanstveniki, raziskovalci in bojevniki.

V sodelovanju z UNESCO-m je bil izdelan poseben dolgoročni program, ki obsega predloge o obnovi zgodovinske dediščine. Leta 1994 je bila v ta namen podpisana Samarkandska deklaracija Renaissance Great Silk Road.

Trg Registan (peščeno mesto) je srce Samarkanda. Bil je središče obrti in trgovine že mnogo pred napadom Mongolov.

Kompleks Registan sestavljajo Ulug begova medresa (1417-1420), Tilla-Kari (1646–1660) in Šer-Dor (1619-1636). Medresa je bila muslimanska izobraževalna ustanova, kjer so se usposabljali duhovniki, državniki in znanstveniki.

V 14. in začetku 15. stoletja je postal Registan uradni center Samarkanda. Takrat je do trga pripeljalo šest glavnih ulic v radialnih smereh. V podaljšku ene od ulic stoji velika kupola zgrajena v imenu Tuman-ake, Amir Timurjeve žene.

Za Ulug begovo medreso (1409–1449) se od Registana do bazarja razteza ceremonialni del trga. Sledijo trije novi objekti postavljeni vzdolž oboda trga: veličastna medresa zgrajena na zahodni strani, medtem ko je karavanseraj (zavetišče za popotnike in trgovce) zgrajen na severnem delu. Sufi khanak (samostan za derviše) je na vzhodni strani trga. Bobur, kupola khanaka, je bila zelo visoka.

Z dokončanjem trga Registan v 14. - 15. stoletju se je mestna arhitektura razvila in obogatila. Trg je postal središče gospodarskega, političnega in kulturnega življenja v mestu. V 17. stoletju je bil na ukaz Yalangtush Bahadurja (namestnika kana Bokharana iz Samarkanda) Registan v celoti obnovljen. V letih 1619-1636 je bil zgrajen Ulug Begov khanak in medresa Šer-Dor in v letih 1646-1660 na mestu karavansarajev še medresa Tilla-Kari.

Kompleks treh medres je edinstven primer urbanizma in odličen model arhitekturne zasnove glavnega trga v mestu.

Ulug begova medresa je bila že od samega začetka glavna verska institucija v Samarkandu in edinstvena univerza v srednjem veku. Prvotno je imela 50 hujras (celic), ki so služile kot stanovanje za več kot 100 študentov. Poleg teologije so poučevali še matematiko, astronomijo in filozofijo. Predavali so najbolj ugledni znanstveniki tistega časa Kazi-Zadeh Rumi, Ghijasadin Džemšid Kašij, Kušči, Mohammad Havafi in drugi. Na tej ustanovi je študiral tudi Abdurakhman Džami, vidni Tadžiški pesnik, znanstvenik in filozof. Po pisnih virih, je Ulug Beg osebno predaval o matematiki.

Arhitektura stavbe kaže na visoko raven znanja njenih ustvarjalcev. Avtor projekta je bil arhitekt Šahrukh, Ulug begov oče, ter Kavamadin Šerazi, ki je ustvaril slavni kompleks v Heratu in medreso v Hargirdu.

Dimenzije Ulug begove medrese (81 x 51 m, samo dvorišče 30 x 30 m) so primerljive z največjimi cesarskimi Timurjevimi stavbami. Glavna fasada, ki gleda na trg je sestavljena iz portala, dveh minaretov in povezovalnih zidov, nad katerimi se dvigajo mogočne kupole. Spiralni okras stavbe poudarja simetrijo in dimenzijo minaretov in ustvarja občutek letenja v nebo. Dekor zunanje in notranjih fasad je bogat in raznolik. Stavba je znana po svojih marmornih ploščah na tleh, izklesanih v kompozitnih mozaikih in majolika ploščah z geometrijskimi, vegetativni in epigrafskimi vzorci. Mozaik plošče nad vhodnim lokom so še posebej učinkovite, saj simbolno predstavljajo stilizirano zvezdno nebo.

Medresa je bila do začetka 20. stoletja hudo uničena. Obnovitvena dela so opravili v letih 1930–1990.

Yalangtush Bahadur je bil odločen vodja, pameten politik, vodja velike neodvisne kneževine in namestnik kana Bokharana v Samarkandu. Na mestu razpadajočega in uničenega Ulug begovega hanaka, je dal Yalangtush zgraditi medreso, ki skoraj v celoti posnema fasado nasproti stoječe Ulug begove medrese, je istih dimenzij, razporeda na portalu z minaretom in rebrasto kupolo na vsaki strani.

Hokim (župan) Samarkanda se je odločil vrniti mestu slavo arhitekturnih mojstrovin. Temelj medrese Šer-Dor je 1,5 metra višji od nivoja trga Ulug begove medrese. Dimenzije celotne medrese so 70 x 56 m in dvorišča 30 x 38 m. Sestava dvorišča je tradicionalna. V dveh nadstropjih so hujras (celice) za študente, 4 ajvans in 2 darskhanas (učilnice). Medresa Šer-Dor je bila zgrajena v slogu Koš (kompozicija z dvema nasprotnima stavbama). Druge fasade imajo 54 hujras in so jih postavili z bolj razvitimi metodami tehnologije gradnje. Ob sprednji fasadi sta minareta, medtem ko sta druga dva vogala okrašena z masivnimi stolpi.

Dekorativna sestava nad obokom portala je še ena posebnost medrese. Na desni in levi strani portala je heraldični simbol črtastega tigra, ki preganja jelenovega mladiča. Par sonc nad njihovimi hrbti ima človeške obraze. Ta dva tigra sta dala ime Šer-Dor. Zunanje in notranje fasade so urejene na neverjetno ustvarjalen način. Prekrite so z glaziranimi ploščicami, odličnimi modeli mozaikov in s pozlačenimi slikami. Mozaik plošče na dvoriščnih lokih so sestavljene iz številnih dvojnih cvetov in popkov, ki tvorijo kompleksno pisan okrasni vzorec. Motiv na plošči z lepimi šopki cvetja v cvetličnih vazah simbolizira 'drevo življenja', ki se pogosto uporablja v arhitekturni kot okras.

Deset let po izgradnji medrese Šer-Dor, Yalangtush Bahadur začne novo gradnjo, kombinacijo medrese in Petkove mošeje, ki je dobila ime Tillja-Kari (1646-1660). Ta stavba je zaključila zasnovo trga Registan.

Da bi dosegli enotnost med vsemi konstrukcije na trgu, je bila arhitektura medrese Tillja-Kari oblikovana v skladu z obstoječimi zgradbami. Fasada je bila malo razširjena, da bi ustvarili vizualno zaprt prostor. Arhitektura pročelja Tillja-Kari je vredna ozadja za obe medresi, ki se nahajata nasproti druga drugi.

Medresa ne leži na glavni osi, temveč na zahodni strani zaprtega dvorišča z enonadstropnimi hujras. Široko dvorišče s štirimi ayvans je obdano s celicami. Zahodni del konstrukcije je kupola mošeje z dvema sosednjimi galerijama, medtem ko je središče kompleksa trg s križnimi sobami. Notranjost mošeje je urejena v slogu kundal, ki slovi po bogato pozlačenem okrasju in ozadju. Tudi mihrab (niša za molitev kaže smer Meke) in minbar (tribuna za imama) sta pozlačena. Stropne reliefne poslikave v koncentričnih krogih v osrednji dvorani so razkošne in bogate. Ta razkošna dekoracija je dala ime medresi Tillja-Kari in pomeni 'zlato prevlečeno'.

Zunanje in notranje fasade so iz opečnih mozaikov in majolike z geometrijskimi, vegetativni in epigrafskimi vzorci. Masivna lesena vrata so okrašena z vegetativnim in epigrafskim okrasjem.

•  
  Medresa Tillja Kari na trgu Registan v Samarkandu
•  
  Detajl notranjosti medrese Tillja Kari
•  
  Mošeja Bibi Hanum - vhodni portal
•  
  Zunanjost mavzoleja Gur-e Amir
•  
  Nagrobniki v mavzoleju Gur-e Amir

Glavni članek: Mošeja Bibi Hanum.

»Njena kupola bi bila enkratna, če nebo ne bi bilo njena kopija, njen obok bi bil enkraten, če Via lactea (Rimska cesta) ne bi bila njegova tekmica.«

Bibi Hanum je največja mošeja v Srednji Aziji in ena največjih mošej v celotnem muslimanskem svetu. Po izkopavanjih, so njene dimenzije okoli 100 x 140 metrov. Za primerjavo, dimenzije mošeje Khasan v Kairu (ki je bila prav tako zgrajena v 14. stoletju) so 60 x 120 m. Ali pa, če pogledamo v zahodno Evropo, gotska Milanska stolnica, ki je ena največjih stolnic iz tega časa, je skoraj enako velika kot mošeja Bibi Hanum.

Mošeja Bibi Hanum (v prevodu najstarejša žena) je bila zgrajena za najstarejšo Timurjevo ženo, Saraja Mulk Hanum. Za stavbo se uporablja tudi ime mošeja Džuma iz Samarkanda, kamor je na tisoče moških muslimanov hodilo k molitvi. V resnici je bila mošeja zgrajena leta 1399–1404 na ukaz Amir Timurja, po vrnitvi iz enega od indijskih pohodov.

Mošeja Bibi Hanum je bila namenjena kot tekmec vsem, kar jih je kdaj videl v drugih državah. Pri gradnji so sodelovali arhitekti, umetniki in obrtniki iz različnih držav in uporabljali svoje bogate izkušnje in tradicijo in ustvarili ta veličasten kompleks.

Ogromno število zgodovinarjev, arheologov in umetnostnih kritikov je imelo priložnost, da si je predstavljalo prvotni videz. Do danes so ohranjeni: portal na dvorišču mošeje, majhni mošeji na vsaki strani in minaret. Veliko dvorišče je bilo prekrito z marmornimi ploščami in obdano z galerijo za romarje. Vhod na dvorišče je bil zasnovan v obliki portala in dveh okroglih minaretov višine 50 m. Fasada glavne mošeje je tudi okrašena z veličastnim portalom z dvema minaretoma. Zunanjost vseh sob je bila bogato okrašena z večbarvnimi glaziranimi ploščicami ter z opeko zapletenih geometrijskih oblik in verskih aforizmov. Razkošna in bogata notranjost je bila okrašena z majolika mozaiki, marmorjem, izklesanimi črkami in pozlačenimi vzorci.

Do začetka leta 2003 je bila obnova zaključena, dela so se izvajala pod vodstvom glavnega inženirja Khodikhon Akobirova.

Glavni članek: Gur Emir.

Mavzolej Gur Emir (prevedeno 'grob vladarja') je kraj, kjer so pokopani Timur, njegovi sinovi in vnuki. Prvotno je bil zgrajen mavzolej le za Timurjevega vnuka sultana Mohameda, ki je umrl med vojaško akcijo leta 1403. Smrt sultana Mohameda je bila za Timurja velika tragedija. Sultan Mohamed se je rodil v družini Jehanghir, starejšemu Timurjevemu sinu in je veljal za prestolonaslednika.

Mavzolej (celotna površina znaša 79,5 x 51,7 m) stoji v jugovzhodnem delu Samarkanda. Obsega medreso in Sufi khanak. Vse stranice okoli dvorišča so dekorirane z neprekinjenimi oboki, pilastri in štirimi dvostopenjskimi minareti na vogalih. Ti objekti so bili odkriti med arheološkimi izkopavanji.

Notranjost mavzoleja je okrašena z oblikovalskimi metodami, ki so bile značilne za 14.–15. stoletje: trdni dekorativni premazi, bogastvo in razkošje vzorcev in barv. Velike plošče iz zelenega oniksa so uporabljene za podlago okrasnim modrim in pozlačenim napisom. V marmornih ploščah na stenah so napisani napisi in pozlata, medtem ko so ostali deli stene prekriti z velikimi ploščami z zvezdastimi girih. Loki in notranja kupola so okrašeni z visokim reliefom iz papirne kaše, pozlačeni in pokriti z majhnimi cvetličnimi okraski. Notranjost je okrašena z lesenimi vrati s čudovito rezbarijo, biserovino in srebrom in barvitim rdečim, modrim, vijoličnim, zelenim in rumenim barvnim okenskim steklom.

Arhitekturni kompleks z modro kupolo vsebuje sarkofage Timurja, njegovih sinov Šahrukh Mirza in Miranšah, vnuka sultana Mohameda in njegovega pravnuka. Ob Timurjevem vznožju je Ulug Begov grob. Največji nagrobnik v mavzoleju pripada Timurjevemu duhovnemu učitelju Mir Baraku. Vsak sarkofag je iz marmorja, le Timurjev je iz trdnega bloka temno zelenega žada, ki je bil dodan pod vlado Ulug bega. Okrašeni izklesani nagrobniki v notranjem prostoru mavzoleja zgolj kažejo na lokacijo dejanskih grobov, ki ležijo v kripti neposredno pod glavno sobo.

Slikovit spominski kompleks, Šah-i-Zinda se pogosto šteje za arhitekturni biser Samarkanda. Kompleks spomenikov (nagrobnikov) je nastal sredi 11. stoletja v bližini zidovja Afrosjoba. Mavzolej nad grobom preroka Kusam Ibn Abbasa je služil kot temelj za pokopališče Šah-i-Zinda.

Zgrajeni v različnih obdobjih, so mavzoleji mešanica in slikovita sestava stavb, razvrščenih ob ozki srednjeveški ulici, kjer se opravlja ziarat (čaščenje na glavnem grobu). Proces izgradnje je trajal skoraj 9 stoletij. Ohranjeni del stavb vključuje več kot 20 mavzolejev. Ta kompleks predstavlja ne samo mojstrski način gradnje mavzolejev v Samarkandu, temveč prikazuje tudi celoten razvoj in oblikovanje šole Maverounnahr, so pa tudi spomeniki dekorativne in uporabne umetnosti v Srednji Aziji.

Kompleks je sestavljen iz treh skupin objektov: nižjih, srednjih in višjih, ki so povezani z obokanimi kupolami (čartak).

Prvi objekti segajo v 11.–12. stoletje. Od takrat so se ohranili le temelji, deli sten in oboki. Glavna skupina stavb sega v 14.–15. stoletja. Osrednji del predstavlja mavzolej Kusam Ibn Abbasa (11.–15. stoletje) in je v severovzhodnem delu kompleksa. Vse stavbe te skupine - mošeje, mavzoleji, čiliahana (prostor za 40-dnevni post) in drugi prehodi, so bile zgrajene v različnih obdobjih. Keramični nagrobnik Kusam Ibn Abasa se je pojavil v letu 1480 v času Timurja in je glavni okras mavzoleja. To je ena od mojstrovin spretnih srednjeazijskih keramičarjev. Stranice so prekrite z majoliko, kjer se pozlačeni vegetativni okraski prepletajo z bogato okrašenim napisom tekstov iz Korana.

Zgornjo skupino stavb sestavljajo trije mavzoleji obrnjeni drug proti drugemu. Najprej je mavzolej Khodja-Akhmada (40 leta 14. stoletja), ki zaključuje ulico s severa. Mavzolej iz leta 1361 na desni pa meji na isti del na vzhodu. Na zahodni strani je še kompleks, zgrajen za Timurjevo ženo Tuman-aka iz začetka 15. stoletja. Ta kompleks je sestavljen iz treh sob - mavzoleja, mošeje in hujre.

Srednja skupina je sestavljena iz mavzolejev iz zadnje četrtine 14. stoletja in prve polovice 15. stoletja in je povezana z imeni Timurjevih sorodnikov ter vojaške in duhovniške aristokracije. Na zahodni strani izstopa mavzolej Šadi Mulk-aka, Timurjeve nečakinje. Portal kupolaste grobnice je oblikovan iz terakote in majolike. Poslikane 'preproge' trakov konča napis in dekorativna plošča z ločnimi figuricami. Okras celotne notranjosti, od temeljev do kupole, je zelo bogat. Nasproti je mavzolej Širin Bika-ake, Timurjeve sestre. Portal je prekrit z globoko modrimi sestavljenimi mozaiki. Mavzolej Širin-Bika-ake ima obliko oktaedra in je edinstvena grobnica iz prve polovice 15. stoletja. Vhodni portal (1434–1435) je bil zgrajen po naročilu malega Ulug Begovega sina Abdul Aziza in zaključuje kompleks. Portal je okrašen z opeko in kašin mozaiki in ima napis o naročniku gradnje.

Mavzolej Khoja Danijar (svetega Daniela) je na severni strani hriba Afrosyob, ob starem Samarkandskem zidu, v bližini majhne reke Siab. Ta čudoviti mavzolej, ki je bil obnovljen v začetku 20. stoletja, je bil postavljen nad pokopanim prerokom. To je eden izmed najbolj svetih krajev v Samarkandu, kjer je bil zaznan koranski in svetopisemski lik preroka Danijarja (Daniel ali hodža Danijar na vzhodu) in je tukaj tudi pokopan Legenda pravi, da je njegove posmrtne ostanke pripeljal sem Amir Timur.

Khoja Danijar je bil plemič in potomec kralja Salomona. Živel je v 4 - 5. stoletju pred našim štetjem in bil v Babilonu v ujetništvu skupaj z drugimi Judi, ko je Jeruzalem osvoji Nebukadnezar II. leta 586 pred našim štetjem. Bog je obdaril Daniela s sposobnostjo razumevanja pomena prikazovanj in sanj. Včasih je uporabil to spretnost pri razlaganju sanj Nebukadnezar II.

Mavzolej so zgradili mojstri iz Samarkanda in je s petimi kupolami sodobna stavba. Znotraj je nagrobnik Khoja Danijarja dolg 18 metrov in zavzema skoraj vso notranjost prostora. Arheološka raziskava kaže, da je bil pred gradnjo mavzoleja, nagrobnik pod milim nebom. Domnevajo, da je bilo prvotno pokopališče pokrito z rečnimi kamni. Poleg tega podatki iz preteklosti kažejo, da je bil grob obnovljen, saj so bili sveti simboli na zgornjem delu in s tem pokazali, kje je prerokov grob.

Ob mavzoleju je izvir neverjetno okusne in blagoslovljene vode. Vsaka oseba, ki želi pristopiti k mavzoleju mora piti to vodo in izprati vse odprte dele telesa. Ljudje verjamejo, da ta izvir zdravi ne le telo ampak tudi dušo. Mavzolej je zato predmet romanja tako za lokalne prebivalce kot popotnike iz vsega sveta. Leta 1966 je moskovski in patriarh vse Rusije Aieksij II. obiskal mavzolej in ga posvetil. Legenda pravi, da je po tej posvetitvi drevo pistacija, ki raste pred mavzolejem in je bila že mrtva, spet zacvetela.

Veličastna stavba, eden največjih in najbolje opremljenih observatorijev v srednjem veku, je bil zgrajen po naročilu Ulug bega na griču Kuhak v letih 1428-1429. Po Ulug begovi smrti (1449) je bil observatorij uničen in pozabljen. Ruševine stavbe je našel arheolog Vjatkin V. leta 1908.

Opazovalnica je bila zgrajena v obliki valja, 30,4 m in 46,4 m premera. 3-nadstropna zgradba je imela vgrajen velikanski marmornat sekstant z izjemnim polmerom 40,21 m za merjenje koordinat Sonca, Lune in drugih planetov. Sekstant je bil med arheološkimi izkopavanji še vedno dobro ohranjen. Njegov lok je šestina kroga (60 º). Lok sekstanta je omejen z dvema ovirama tlakovanima z marmorjem. Sekstant je prav usmerjen poldnevnik. Točke in številke so vklesane v marmor na površini in označujejo stopinje kroga. Azimutne izmere so bile izvedene na vodoravnem krogu na vrhu stavbe z drugimi inštrumenti, ki niso bili ohranjeni. V observatoriju so bili tudi drugi majhni merilni inštrumenti: sončna ura, zvezdna ura, astrolab, armilarne sfere in drugi.

Observatorij je imel veliko dvorano in veliko velikih in majhnih sob. Po Abd ar-Razzak Samarkandi in Bobur, so bile notranje stene opazovalnice opremljene z ilustracijami devetih nebesih sfer, 9 coelospher s stopinjami in minutami, sedem planetov, stalnih zvezd in globusom razdeljenim na podnebna območja, z gorami, morji, puščavami in drugim.

Eden izmed največjih dosežkov samarkandskih astronomov je bila izdaja »Ulugbeka zidž« in »Gurkanski zidž«. Ta katalog je še posebej pomembna zato, ker vsebuje grafikone, ki opisujejo 1018 zvezd. Samarkandski astronomi so delali na teh kartah daljše časovno obdobje in jih končali v letu 1437. Vendar pa so bile nekatere spremembe nenehne in so jih vključili v katalog po Ulug Begovi smrti.

Pred začetkom 8. stoletja se je Samarkand nahajal v bližini severovzhodnih meja današnjega mesta. Mesto se je imenovalo Afrosyob po legendarnem kralju in je obsegalo več kot 200 hektarjev. Mesto je bilo zaščiteno z rečnimi stenami na severu in vzhodu in globokimi grapami na jugu in zahodu. Mnogi znanstveniki verjamejo, da je bil Afrosyob v Sogdianu glavno mesto Marakanda in je bilo uničeno v vojaških operacijah Aleksandra Velikega v 4. stoletju pred našim štetjem.

Edinstvenost Afrosyoba je bila velikost naseljenega mesta. Tukaj se je nahajalo središče gospodarskega, kulturnega in političnega življenja v Zeravšanski dolini.

Lokalna izkopavanja so pokazala začetek nastajanja mesta. Na 80 m dolgem in 13 m visokem območju so našli monumentalne opekarne iz 5.–3. stoletja pred našim štetjem. Mestno obzidje iz tega obdobja je vidno na zahodu Afrosyoba, kjer je vidna zunanja fasada zidu. Datirana je v 3. st. pr. n. št. in je v celoti ohranjena. Ima številne pilastre in strelne line.

V bližini citadele so bile mestne četrti s hišami prebivalcev, templji, rezervoarji in tržnicami, vse obdano z zapleteno mrežo ulic, avenij in kanalov. V tem okrožju so našli znane stenske slikarije poveljnikov Samarkanda in 7.–8. stoletja našega štetja. Mesto je bilo močno uničeno v času invazije Džingiskana in kasnejših notranjih vojn v drugi polovici 13. stoletja. Potem je bil Afrosyob zapuščen.

Ostanki arheoloških izkopavanj so razstavljeni v muzeju Afrosyob, ki se nahaja znotraj arheološkega parka.

Vsako okrožje v Samarkandu ima bazar, vendar je največji prav tisti v starem delu mesta. Ta trg je poimenovan po okrožju v katerem se nahaja, to je Siab ali 'v prevodu staro mesto'. Leži v neposredni bližini mavzoleja in mošeje Bibi-Hanum.

Na eni strani bazarja se prodaja samarkandski "lepeškas", kruh posut s sezamom in pečen v posebni peči. Samarkandski kruh velja za najboljši kruh v celotnem Uzbekistanu, je težak in dolgo časa ostane svež ter okusen. Nekateri trgovci prodajajo razne oreščke in sladkarije, kot so kandirani mandlji in arašidi ter sadje, zelenjavo, riž, itd. Zelo priljubljeno je granatno jabolko, za katerega Uzbeki verjamejo, da poveča vitalnost. Še posebej rad ga je užival vladar Amir Timur. Po njegovem naročilu so pred prihajajočo vojaško akcijo vse kadi napolnili s sokom iz granatnih jabolk. Vojaki, ki so pili ta sok so bili močni in pogumni. Še vedno obstaja ogromna granitna posoda s prostornino 3000 litrov kot ostanek iz tistih časov. Zelo priljubljen je kišmiš (vrsta rozin). Za rdeči kišmiš se rozine posuši na soncu, medtem ko so rumene ali rjave rozine sušene v sencu oziroma sušilnici. Paša za oči in nos so uzbekistanske začimbe.

Barantanje je na orientalskih bazarjih tradicija. Pomemben je sam proces pogajanj in ne toliko denar. Včasih se izkušen prodajalec tudi razburja, če se blago kupi takoj, brez kakršnih koli pogajanj.

Uzbekistanski obrtniki vseh generacij še danes ustvarjajo čudovite umetnine in oživljajo stare tehnike, ki so jih uporabljali njihovi predniki. Po njihovih izdelkih je veliko povpraševanje med ljubitelji orientalske umetnosti. Njihove mojstrovine krasijo številne galerije in zasebne zbirke po svetu.

Kot v prejšnjih časih, je Samarkand še danes eden največjih centrov obrti v Uzbekistanu. V mestu živijo in delajo potomci starih obrtniških šol za graviranje, rezbarjenje, šiviljci, lončarji in drugi. Najtežja obnovitvena dela nikoli ne opravijo brez njihovega sodelovanja. Danes je po teh mojstrih veliko povpraševanje in njihovo delo je zelo cenjeno. Tako ima ročno izrezljana lesena in okrašena vrata skoraj vsaka zasebna hiša v Samarkandu.

Rezbarije ganč, uzbekistanskih mojstrov, so ena izmed najbolj razširjenih oblik, uporabljenih za vegetativni in geometrijski okras arabesknih konstrukcij. Umetnost oblikovanja muqarnas na napuščih je posebna veja ganč rezbarjenja. Pomembne pa so tudi rezbarjene mreže imenovane panddžara.

Zelo stara je tradicija tkanja preprog. Preproge izdelujejo ženske, ki delajo na domu in v glavnem živijo na podeželju. V srednjem veku je bila umetnost vezenja v zlatu samo moška domena. Danes se s tem običajno ukvarjajo mlada dekleta. V Uzbekistanu obstajata dve šoli: ena v Buhari, druga pa v Samarkandu. Med seboj se razlikujeta po svojih vzorcih. Mojstri v Buhari uporabljajo neprekinjene okraske, medtem ko je v Samarkandu ornament sestavljen iz cvetja.

Vladna politika zelo spodbuja rokodelsko dejavnost in zagotavlja pomoč obrtnikom ter s tem ustvarja trajnostno okolje in spodbuja spoštovanje ljudi do svoje dediščine in tradicionalnih kulturnih vrednot. Oživitev tradicije obrti je sestavni del ohranjanja nacionalne kulture.

• Amoghavajra, 8. stoletje, budistični menih, prevajalec svetih spisov Vadžrajane, eden od treh ustanoviteljev kitajskega ezoteričnega budizma;
• Abu Mansur Maturidi, sunitski teolog iz 10. stoletja;
• Nizami Aruzi Samarkandi, pesnik in pisatelj iz 12. stoletja;
• Suzani Samarkandi, pesnik iz 12. stoletja;
• Nadžib ad-Din-e-Samarkandi, učenjak iz 13. stoletja;
• Džamšid al-Kaši, astronom in matematik iz 15. stoletja;
• Šams al-Din al-Samarkandī, učenjak
• Mohamed Isma'il al-Buhari, eden izmed šestih uglednih zapisovalcev hadisa, pravil sunitskega islama.
• Navab Khvaja Abid Sidiki in Navab Kaziudin Siddiki, ded in oče Mira Kamarudina Sidiki Asaf Džah I, katerega dinastija je vladala Hiderabadu sedem generacij 1724-1951;
• Islam Karimov, prvi predsednik samostojnega Uzbekistana.

• Samarkand. The city and the legends, DAVR NASHRIOTI, 2009, ISBN 978-9943-339-14-9
• Maalouf, Amin: Samarkand, roman v zbirki XX. stoletje

• seznam mest v Uzbekistanu
• Omar Hajam

• Unescova dediščina
• Informacije o Samarkandu
• Vodnik po Samarkandu
• Samarkand na Svilni cesti