Nogometna Liga prvakov

Konec leta 1954 se je uredniku francoskega športnega časnika L'Equipe Gabrielu Hanotu porodila ideja o ustanovitvi tekmovanja, ki bi pokazalo, katero je najboljše nogometno moštvo v Evropi. Povod za idejo je bila 14. decembra 1954 odigrana tekma, na kateri je angleški Wolverhampton s 3:2 premagal budimpeštanski Honved, Hanotu pa je uspelo prepričati UEFO o ustanovitvi takšnega turnirja. Po nekajmesečnem usklajevanju med pobudniki tekmovanja, klubi in Evropsko nogometno zvezo je naposled tudi s pomočjo Mednarodne nogometne zveze le prišlo do udejanjenja načrta. Maja 1955 je skrb za tekmovanje prevzela UEFA. Uvodno sezono je začelo 16 klubov: Milan (Italija), AGF Aarhus (Danska), Anderlecht (Belgija), Djurgården (Švedska), Gwardia Warszawa (Poljska), Hibernian (Škotska), Partizan (Jugoslavija), PSV Eindhoven (Nizozemska), Rapid Wien (Avstrija), Real Madrid (Španija), Rot-Weiss Essen (Zahodna Nemčija), Saarbrücken (Saar), Servette (Švica), Sporting CP (Portugalska), Stade de Reims (Francija), in Vörös Lobogó (Madžarska). Prva tekma je bila odigrana 4. septembra v Lizboni med domačim Sportingom in beograjskim Partizanom.

Do leta 1991 se je tekmovanje imenovalo pokal državnih prvakov, saj so moštva (državni prvaki) vse do konca igrali po sistemu na izpadanje. V sezoni 1991/92 se je najboljših 8 moštev razdelilo v dve skupini po 4 moštva, ki sta se odigrali po dvokrožnem ligaškem sistemu vsak z vsakim, najboljši moštvi pa sta se pomerili v velikem finalu. Takšen sistem se je obdržal do sezone 1993/94, s tem, da sta se samo v tej sezoni po dve najboljši moštvi iz vsake skupine uvrstili v polfinale. V naslednji sezoni se je najboljših 16 moštev razdelilo v 4 štiričlanske skupine, po dve najboljši moštvi iz vsake skupine pa sta se uvrstili v četrtfinale in so vse do finala odigrali po sistemu na izpadanje. V sezoni 1997/98 je bilo že 6 štiričlanskih skupin, uspešnejše države pa so imele pravico do dveh predstavnikov. V četrtfinale se je uvrstilo vseh 6 zmagovalcev skupin ter še dva najboljša drugouvrščena. Takšen sistem se je zaradi ne najboljše preglednosti obdržal le dve sezoni, že v sezoni 1999/2000 so ligo razširili na 8 štiričlanskih skupin. Po najboljši dve moštvi iz vsake skupine sta se uvrstili v nadaljnje tekmovanje, kjer so jih razdelili v 4 štiričlanske skupine, po dva najboljša iz vsake skupine pa sta se uvrstila v četrtfinale. Od te sezone dalje se lahko iz najuspešnejših držav kar štirje predstavniki uvrstijo v ligo prvakov. Zaradi negodovanja klubov so v sezoni 2003/04 izpustili drugi krog s štirimi skupinami, po dva najboljša iz vsake od 8 štiričlanskih skupin se tako uvrstita v osmino finala.

časnika L'Equipe Gabriela Hanota porodila ideja o ustanovitvi tekmovanja, ki bi pokazalo, katero je najboljše nogometno moštvo v Evropi. Povod za idejo je bila 14. decembra 1954 odigrana tekma, na kateri je angleški Wolverhampton s 3:2 premagal budimpeštanski Honved, Hanotu pa je uspelo prepričati UEFO o ustanovitvi takšnega turnirja. Po nekajmesečnem usklajevanju med pobudniki tekmovanja, klubi in Evropsko nogometno zvezo je naposled tudi s pomočjo Mednarodne nogometne zveze le prišlo do udejanjenja načrta. Maja 1955 je skrb za tekmovanje prevzela UEFA. Uvodno sezono je začelo 16 klubov: Milan (Italija), AGF Aarhus (Danska), Anderlecht (Belgija), Djurgården (Švedska), Gwardia Warszawa (Poljska), Hibernian (Škotska), Partizan (Jugoslavija), PSV Eindhoven (Nizozemska), Rapid Wien (Avstrija), Real Madrid (Španija), Rot-Weiss Essen (Zahodna Nemčija), Saarbrücken (Saar), Servette (Švica), Sporting CP (Portugalska), Stade de Reims (Francija), in Vörös Lobogó (Madžarska). Prva tekma je bila odigrana 4. septembra v Lizboni med domačim Sportingom in beograjskim Partizanom.

Do leta 1991 se je tekmovanje imenovalo pokal državnih prvakov, saj so moštva (državni prvaki) vse do konca igrali po sistemu na izpadanje. V sezoni 1991/92 se je najboljših 8 moštev razdelilo v dve skupini po 4 moštva, ki sta se odigrali po dvokrožnem ligaškem sistemu vsak z vsakim, najboljši moštvi pa sta se pomerili v velikem finalu. Takšen sistem se je obdržal do sezone 1993/94, s tem, da sta se samo v tej sezoni po dve najboljši moštvi iz vsake skupine uvrstili v polfinale. V naslednji sezoni se je najboljših 16 moštev razdelilo v 4 štiričlanske skupine, po dve najboljši moštvi iz vsake skupine pa sta se uvrstili v četrtfinale in so vse do finala odigrali po sistemu na izpadanje. V sezoni 1997/98 je bilo že 6 štiričlanskih skupin, uspešnejše države pa so imele pravico do dveh predstavnikov. V četrtfinale se je uvrstilo vseh 6 zmagovalcev skupin ter še dva najboljša drugouvrščena. Takšen sistem se je zaradi ne najboljše preglednosti obdržal le dve sezoni, že v sezoni 1999/2000 so ligo razširili na 8 štiričlanskih skupin. Po najboljši dve moštvi iz vsake skupine sta se uvrstili v nadaljnje tekmovanje, kjer so jih razdelili v 4 štiričlanske skupine, po dva najboljša iz vsake skupine pa sta se uvrstila v četrtfinale. Od te sezone dalje se lahko iz najuspešnejših držav kar štirje predstavniki uvrstijo v ligo prvakov. Zaradi negodovanja klubov so v sezoni 2003/04 izpustili drugi krog s štirimi skupinami, po dva najboljša iz vsake od 8 štiričlanskih skupin se tako uvrstita v osmino finala.

Himno lige prvakov s preprostim imenom, uradno Champions League je napisal Tony Brittna in je priredba od Georga Friedricha Händela Zadok the Priest. V himni so uporabljeni trije uradni jeziki UEFE: angleščina, francoščina in nemščina. Himna se igra pred vsako tekmo, kakor tudi na začetku in koncu televizijskih prenosov tekem. Celotna himna je dolga približno tri minute, ima pa dva kratka verza in refren.

Od leta 2009 se liga prvakov igra v dveh tekmah (ena doma in ena v gosteh). Ekipe, ki nimajo zagotovljenih neposrednih mest v skupinskem delu, se za mesta borijo preko kvalifikacij.

Število ekip v ligi prvakov, ki jih lahko ima posamezna zveza, je odvisna od položaja na UEFA koeficient lestvici članic. Ti koeficienti predstavljajo točke, ki jih posamezni klubi pridobijo z rezultati v zadnjih petih letih lige prvakov ali evropske lige. Večji koeficient ima zveza, več ekip lahko nastopa v ligi pravkov. Zveze z manjšim koeficientom pa nastopijo v kvalifikacijah. Da lahko klubi nastopijo v ligi prvakov morajo poleg športnih kriterijev, imeti dovoljenje s strani svoje nacionalne zveze. Za pridobitev licence, mora klub izpolnjevati določene zahteve, kot so stadion, infrastruktura in finančni pogoji.

Po starem formatu je na turnirju sodelovalo 32 ekip, ki so bile razdeljene v 8 skupin, ki jih je določil žreb. "Ekipe iz istih držav ne morejo biti skupaj v skupini. Vsaka ekipa se v skupini pomeri s preostalimi tremi ekipami, tako doma kot v gosteh. Zmagovalci in drugouvrščeni iz vsake skupine napredujejo v osmino finala. Tretjeuvrščena ekipa pa se uvrsti v evropsko ligo. V osmini finala se prav tako ne morejo srečati ekipe iz iste države, od četrtfinala naprej pa se lahko.

Skupinski del se igra od septembra do decembra, medtem ko se izločilni del začne v februarju. V izločilnem delu, kot je osmina finala, četrfinale in pa polfinale, se igrata dve tekmi, z izjemo finala, kjer se zmagovalec odloči na eni tekmi. Ta po navadi poteka v zadnjih dveh tednih v mesecu maju ali začetku junija."

Po novem formatu v ligi prvakov sodeluje 36 ekip, ki so postavljene vse v eno ligo. Ekipe so razdeljene v 4 bobne, vsaka ekipa dobi 2 nasprotnika iz vsakega bobna. Tako ekipa dobi 8 nasprotnikov, 4 tekme odigra doma, 4 pa v gosteh. 8 najuspešnejših ekip se uvrsti med 16 najboljših, medtem ko za ostalih 8 mest tekmujejo klubi, ki na lestvici končajo med 9 in 24 mestom. Ekime med 9 in 16 mestom igrajo proti ekipam na 17 in 24 mestom, igra se domača tekma in v gosteh. Tista ekipa ki je uspešnejša napreduje med 16 najboljših. ko imamo vseh 16 ekip, poteka format enako kot prej. Do finala se igra 2 tekmi, v finalu pa ena.

Od sezone 2015/16 v ligi prvakov tekmujejo tudi zmagovalci evropske lige, in sicer v skupinskem delu. Največje število, ki jo lahko ima posamezna zveza se je povečala od štiri do pet ekip.

^EL :

Ta razdelek potrebuje razširitev z: razdelek. Pomagajte Wikipediji in ga razširite. Pri tem si pomagajte z informacijami na njegovi pogovorni strani. (mesec ni naveden )

^LP :

Ta razdelek potrebuje razširitev z: razdelek. Pomagajte Wikipediji in ga razširite. Pri tem si pomagajte z informacijami na njegovi pogovorni strani. (mesec ni naveden )

Vsaka ekipa, ki je tri leta zaporedoma ali skupno petkrat osvojila Ligo prvakov prejela v trajno last repliko pokala (izvirnik pokala zavedno ostane v lasti UEFE). To je uspelo le petim klubom, Real Madridu, Ajaxu, Bayern Munichu, Milanu in Liverpoolu.

Sedanji pokal je visok 74 cm (29 palcev) in iz srebra, ki tehta 11 kg (24 lb). Zasnovl ga je Jörg Stadelmann, zlatar iz Berna, Švice. Prejšnji originalni pokal ima v lasti Real Madrid, ko je do leta 1966 osvojil šest naslovov. Stane pa okoli 10.000 švicarskih frankov.

Od sezone 2012/13 poleg pokala zmagovalcu podelijo tudi 40 zlatih medalj. Prav tako pa tudi drugouvrščeni prejmejo 40 srebrnih medalj.

Od sezone 2015–16, UEFA vsakemu klubu, ki zmaga v t.i. play-offu, plača 2 milijona €, poražencu pa 3 milijone €. Vsak klub, ki nastopa v skupinskem delu tekmovanja, prejme 12 milijonov €. Zmaga v skupinskem delu je vredna 1.5 milijona €, remi pa 500.000 €. Dodatno UEFA vsakemu, ki se iz skupine uvrsti med šestnajst najboljših plača 5.5 milijona €, četrtfinalistu 6 milijona €, polfinalistu 7 milijone €, finalistu 10.5 milijone € in zmagovalcu 15 milijonov €.

• Prvi krog kvalifikacij: 200.000 €
• Drugi krog kvalifikacij: 300.000 €
• Tretji krog kvalifikacij: 400.000 €
• Poraženec play-offa: 3.000.000 €
• Zmagovalec play-offa: 2.000.000 €
• Skupinski del tekmovanja: 12.000.000 €
• Zmaga v skupini: 1.500.000 €
• Neodločen izid v skupini: 500.000 €
• Uvrstitev v osmino finala: 5.500.000 €
• Četrtfinale: 6.000.000 €
• Polfinale: 7.000.000 €
• Poraženec v finalu: 10.500.000 €
• Zmagovalec finala: 15.000.000 €

Prvi slovenski klub, ki se je uvrstil v skupinski del Lige prvakov, je bil v sezoni 1999/2000 takratni državni prvak Maribor, ki je igral v skupini z italijanskim Laziem, ukrajinskim Dinamom in nemškim Bayerjem iz Leverkusna. V Kijevu je z 1–0 premagal Dinamo ter bil na vrhu lestvice. Sledil je domači poraz proti Bayerju z 2–0, nato je Lazio dvakrat z 4–0 odpravil slovenske prvake na obeh tekmah. Dinamo se je maščeval za poraz, tekma se je končala z izidom 2–1, na zadnji šesti tekmi pa je Maribor z 0–0 odščipnil točko Bayerju. V skupini A je končal s štirimi osvojenimi točkami na zadnjem, četrtem mestu, iz skupine pa sta napredovala Lazio in Dinamo Kijev.

Nekaj slovenskih nogometašev je uspešno igralo za tuje klube. Zlatko Zahovič, ki je bil najboljši slovenski nogometaš, je v dresu Porta pokazal svoje najboljše predstave, vendar mu z moštvom nikoli ni uspelo priti prav do vrha. Nekoliko uspešnejši je bil leta 2001, ko se je z Valencio uvrstil v finale in po izvajanju enajstmetrovk (vratar Oliver Kahn mu jo je mojstrsko ubranil) izgubil proti münchenskemu Bayernu. V ligo prvakov se je v dresu genovske Sampdorie v finale uvrstil tudi Srečko Katanec, njegovo moštvo pa je v podaljšku klonilo proti Barceloni. V sezoni 2010/11 je v Ligi prvakov nastopal Valter Birsa s svojim AJ Auxerre. V skupini G se je pomeril z Realom, Milanom in Ajaxom. V petih nastopih je dosegel en zadetek v Amsterdamu.

V sezoni 2014/15 je nastopal Jan Oblak, v dresu Atletica iz Madrida, se je prebil do četrtfinala, kjer so jih premagali mestni tekmeci Real Madrid. V tej sezoni se je v skupinski del drugič v zgodovini prebil tudi NK Maribor. V skupini G se je pomeril z angleškim Chelsejem, nemškim Schalkejem in portugalskem Sportingu. Na domači tekmi je remiziral s Sportingom, z 1–1, v gosteh pri Schalkeju prav tako, kakor tudi s Chelsejem doma. V Londonu je doživel visok poraz, s 6–0 jih je premagal Chelsea, na portugalskem jih je odpravil Sporting s 3–1, doma pa so v zadnji tekmi doživeli poraz z 1–0 proti Schalkeju.

V sezoni 2015/16 se je Jan Oblak, v dresu Atletico Madrida, prebil vse do finala. Premoč so morali priznati mestnemu tekmecu Realu, ki jih je premagal po izvajanju 11-metrovk.

• Superliga

• Uradna stran
• UEFA koeficienti